Avstro-ogrska vojska v Zgornjem Posočju, II 25. 5. 1915 - 23. 10. 1917

Na potovanju po bojišču v Zgornjem Posočju smo se na enoletnih tematskih razstavah pred dvema letoma zaustavili v avstro-ogrskem zaledju bojišča na Batognici. Razlog je bil spomin na kobariško bitko ob stoletnici dogodkov in nazadnje še razstava "Sosedova zgodba" – pripoved Josefa Pailerja, častnika iz Gradca, ki je doživel in preživel dve svetovni vojni.

Na letošnji razstavi se potovanje po strelskih jarkih in zaledju avstro-ogrske vojske nadaljuje visoko v gorah, v Krnskem pogorju. Tokrat bo obiskovalcem v pomoč imeniten vodič, sosed iz Zagreba. Ivo Brlić, mlad študent prava, topniški kadet pripravnik, je vestno izpolnjeval pričakovanja svoje mame ter ji redno in podrobno opisoval svoje doživljanje bojišča. Njegovo pisanje je presegalo običajne dnevniške zapise. Razumljivo, saj je bila mama, Ivana Brlić-Mažuranić, najbolj znana hrvaška pisateljica in večkratna kandidatka za Nobelovo nagrado za literaturo. Večino časa je prebil na opazovalnicah svoje baterije, a ga je radovednost popeljala tudi v kaverne in strelske jarke pehote vse do južnega roba pogorja, do planine Sleme.

Tu se letošnje potovanje po bojišču zaključuje. Besedo povzame Ivan Volarič, domačin iz Sužida. Tako kot naši dedje je iz gora lahko gledal domači kraj, ki ga je zasedla italijanska vojska, in se spraševal, kako vojno preživlja njegova družina.

Podrobnejšo kronologijo številnih bojev in vpogled v organiziranost enot na bojišču in v zaledju obiskovalcem posredujejo muzejski vodiči in knjige, ki jih obiskovalcem ponuja muzej, vendar so za muzejsko pripoved vseeno še bolj dragocene pripovedi udeležencev vojne, ki nam jih posredujejo obiskovalci. Še posebej bi lahko to veljalo za tretje poglavje tega "potovanja": razstavo, ki se bo v prihodnjih letih spustila na še bolj krvavo goro, Mrzli vrh, ter dalje do reke Soče, Tolminskega mostišča. Večina avstro-ogrskih enot, ki se je borila na tem delu bojišča, je namreč prihajala iz oddaljenih pokrajin dvojne monarhije, po skoraj treh desetletjih delovanja muzeja pa njihovih zgodb še vedno ne poznamo.

Ne naključno se poslednje besede na razstavi glasijo:

"Daleč od doma!"