Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti

Razstava o avstro-ogrskem letalstvu na soški fronti govori o enotah in možeh, ki so predstavljali zgolj delček velike vojske, zbrane ob Soči.

V Posočju je letalstvo konec meseca junija 1915, mesec dni po italijanskem napadu uredilo tri letališča, v Ajševici, Ajdovščini in Podnanosu. Letalske stotnije 4, 2 in 12 so skupaj premogle 13 letal. V bližini Pule je delovalo letališče pomorskega letalstva s petimi letali in v juliju še eno v Trstu.

Dve leti kasneje, junija leta 1917 je tu delovalo sedem letališč v naslednjih krajih: Ajdovščina, Vipava, Podnanos, Podraga, Divača, Sežana in Prosek. Nanje je bilo razporejenih 13 letalskih stotnij 113 letali.

V bolj oddaljenem zaledju je bilo urejenih še več letališč z nalogo delovanja na soški fronti.

Letalstvo je beležilo več izgub zaradi okvar in nesreč na letališčih, kot pa med samimi zračnimi boji. Najpogosteje je bila usodna močna burja, še bolj pa blatno ali pa kamnito kraško zemljišče na letališčih in ob njih.

V prvih letih vojne je dvoseda letala pilotiral pilot podčastnik, opazovanje pa je izvajal častnik, običajno poročnik ali nadporočnik. Opazovalcem je bilo jasno, da je njihova usoda v veliki meri odvisna od spretnosti pilotov, zato so nekateri piloti – podčastniki uživali velik ugled. Balon, kot oznaka na ovratnih našitkih uniform letalcev, je pričal o zgodovini nastanka vojnega letalstva.

Ob uvajanju novih, enosedih letal so mnogi častniki želeli postati piloti in so se prostovoljno javili za dodatno usposabljanje. Tako so podčastniki in častniki na poletih postali enakovredni soborci.

Za izvajanje nalog izvidovanja so bili izvidniki opremljeni z zmogljivimi fotoaparati. S tem je bila omogočena izdelava fotografij, na katerih so po proučevanju pridobili obilico podatkov o nasprotnikovih enotah. Vrednost nekaj takšnih fotografij ali uspešnost usmerjanja topniškega obstreljevanja med posameznim poletom sta bili za vojsko bistveno večjega pomena, kot sama bojna sposobnost letala.

Veliki in vse hitrejši italijanski bombniki Caproni so bili za obrambo opremljeni s po tremi strojnicami, ščitilo pa jih je vse več hitrih spremljevalnih letal. Ta so presegala zmogljivosti avstro-ogrskih izvidniških, tako da se ta v letu 1917 niso več mogla podajati na samostojno izvidovanje. Italijanski opazovalci so s tal z dimnimi in barvnimi raketami svojemu letalstvu najavljali njihov prihod in ustvarili zračno zaporo.

V prvem obdobju vojne in razmeroma izenačenih nasprotnikih, ko je kakšen zračni spopad bil kvečjemu izjemen dogodek, v katerem so letalci uporabili zgolj osebno orožje, je bilo še dovolj prostora za viteško ravnanje. Odločitve so bile v rokah letalcev. V letih 1917 in 1918 jih je hiter razvoj in množična proizvodnja letal, razvoj oborožitve, uporaba zažigalnega streliva in prevlada ene strani pripeljala v položaj, ki je pomenil slovo poslednjih »vitezov« in zgovorno napovedal vlogo vojnega letalstva v prihodnjih vojnah.