Bil sem vojni ujetnik!

BIL SEM VOJNI UJETNIK!

S temi besedami so svojo pripoved o doživljanju prve svetovne vojne začenjali stotisoči nekdanjih vojakov. Razstava ponuja drobce dolgih zgodb osemnajstih vojnih ujetnikov, med temi dveh, ki sta dolga leta ujetništva preživela na Daljnem vzhodu. Vsi ostali so ga preživljali v Evropi, v srbskih, avstro-ogrskih, nemških in italijanskih (koncentracijskih) taboriščih vojnih ujetnikov ali na delu v zaledju. Srednjeveški gradovi, zapuščene trdnjave, barake v novih taboriščih ... Krasnojarsk, Taškent, gradbišče železnice v Murmansk, Rastatt, Celle lager, grad v Azzanu, grad Sv. Justa v Trstu, Cassino... Da. Tudi otok Asinara in Mauthausen. Zloglasni kraji!

Tu se danes ne odvijajo uprizoritve zgodovinskih dogodkov, na katerih bi se v zadovoljstvo turistov v »zgodovinskih« uniformah veselo streljali, vpili, se spopadali, ustvarjali eksplozije in dim ... Velik izziv bi pomenile celo muzejske predstavitve, obisk pokopališč ujetnikov na Daljnem vzhodu pa skoraj »misijo nemogoče«.

Prav tako je nemogoče v obsegu razstave prikazati pregled neskončnega mozaika usod posameznikov, dogodkov in statističnih podatkov. Namen razstave je z besedami nekaterih vsaj ponuditi priložnost za razmišljanje o usodi milijonov fantov in mož, po ocenah skoraj šestih milijonov (!), ki so v kolektivnem spominu narodov ostali na obrobju. Že med boji so jih po neuspelih akcijah poveljstva med izgubami raje uvrščala med »pogrešane«. Veliko število zajetih bi lahko opominjalo na nizko moralo in iskanje izhoda iz pekla, v katerega so jih poslali gospodarji vojne.

Izhod? Ujetništvo ali morda »dobra« rana? General Robilant, poveljnik italijanskega IV. armadnega korpusa, Kobarid, 16. avgust 1915: »Opozarjam vas, da so ranjenci 89. pehotnega polka s šrapneli ranjeni v različne dele telesa, medtem ko imajo ranjenci 41. v glavnem eno samo strelno rano v levo roko, kar dopušča domnevo o pohabljanju po lastni odločitvi ...« Vojake je bilo treba strašiti pred ujetništvom z groznimi razmerami v taboriščih, lakoto, neusmiljenimi kozaki, Avstrijci, ki tako kot svoje vojake tudi ujetnike brutalno kaznujejo ... Ko so bili priče vojnih zločinov, ki jih je na zasedenih ozemljih izvajala njihova vojska, jih je bilo strah pred maščevanjem tudi brez takšne propagande.

Mednarodna skupnost je s Haaško konvencijo leta 1907 določila pravila ravnanja z vojnimi ujetniki, a dejstva pričajo o tem, da so v velikem obsegu ostala zgolj na papirju. Velike vojne, ki je kmalu sledila, si niso mogli predstavljati. Zelo težko je bilo vzpostaviti enoten sistem in enotno, ustrezno obravnavo stotisočev. Bolj enstavno je bilo ujetnikom odrediti delo in plačilo, s katerim naj bi si zagotovili preživetje. Odposlanstva Mednarodnega odbora Rdečega križa so tako beležila zelo različne razmere v stotinah ujetniških taborišč – od zglednih do katastrofalnih. Težave so se pogosto začele že pri poveljniku, prehrani, zdravstveni oskrbi, ogrevanju, oblačilih, obutvi, sanitarnih razmerah,... Nobena od držav podpisnic se med vojno in po njej ne bi smela pohvaliti, da je obveznosti sprejetih pravil dosledno izpolnjevala. »Gospodarji vojne« tega niso zmogli in pogosto tudi niso hoteli. Težko se je bilo in se je še vedno pogledati v ogledalo!

In danes?