Stalna razstava
Kobariški muzej obiskovalca že v vhodni veži s simbolno postavitvijo uvede v tematiko stalne razstave. Zemljevida, ki prikazujeta evropska bojišča v prvi svetovni vojni in preoblikovanje političnih meja po koncu vojne, zastave, portreti vojakov mnogih narodnosti in nagrobniki iz vojaških pokopališč v Zgornjem Posočju.
V prvem nadstropju so tri sobe posvečene burni zgodovini Kobarida. Kraj na stičišču Soške in Nadiške doline, ki povezujeta Furlanijo in Koroško, je bil prav zaradi svoje lege prizorišče številnih spopadov in vojn. V 20. stoletju je bila zastava na kobariškem trgu zamenjana kar desetkrat. Obiskovalci najdejo v teh sobah obilo informacij, ki so dobrodošle pred obiskom Kobariške zgodovinske poti in arheološkega najdišča poznoantične naselbine Tonocov grad.
Večina muzejske zbirke pa je posvečena soški fronti, ki je predstavljena v tematskih sobah. Ta način postavitve nam predstavi vse razsežnosti vojne. Krnska soba je namenjena predstavitvi začetka spopadov ob Soči po vstopu Italije v vojno, 24. maja 1915. Bela soba govori o trpljenju vojakov v zimskem času. Nihče med njimi si pred odhodom na bojišče ni predstavljal, kaj jih tam čaka. Avstro-ogrski vojaki so pred tem doživeli deset mesecev bojev na ravnicah ruske fronte in na Balkanu, večina Italijanov pa sploh še nikoli ni bila na bojišču. Soba zaledja pripoveduje o tem, da je zaledje soške fronte postalo pravo "mravljišče" stotisoče vojakov in delavcev od Rombona do obale Tržaškega zaliva. Črna soba pa zaključuje pripoved o 29 mesecih bojevanja ob Soči. Je soba opozorila – govori o nesmislu vojne, trpljenju vojakov in več kot tristo tisočih padlih.
V drugem nadstropju je predstavljeno dogajanje o sklepnem dejanju soške fronte, o 12.soški ofenzivi , Kobariški bitki, ofenzivi nemških in avstro-ogrskih enot. Obiskovalcem razsežnost te bitke ponazarja 27 m2 velik relief Zgornjega Posočja (1: 5000) z animiranim prikazom poteka bitke.
Še bolj osebno nam zgodbo predstavi zvočni zapis vojakovega pisma očetu v »italijanski kaverni«. Pripoved in zvočno ozadje, ki ga ustvarja ponarodela furlanska pesem Stellutis alpinis, se dotakneta čustev in obiskovalce spodbuja k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga izkusili vojaki na obeh straneh fronte.
Podrobnejši opis dogodkov na fronti pa posreduje še dokumentarni film, ki je obiskovalcem na voljo v enajstih jezikih.
2. avgust 1915
»Danes nadaljujem s pisanjem dnevnika. V štirih dneh, ki sem jih prebil na Batognici, to ni bilo možno. V teh dneh sem doživljal najbolj žalostne grozote neverjetno strašne vojne. deževati ni prenehalo niti za trenutek. Bilo je tako mrzlo, da je moralo iz celotnega bataljona kar petdeset mož sestopiti z gore s pomrznjenimi nogami. 29. sem bil 24 ur v strelskem jarku in ves čas čepel med trupli, našimi in sovražnikovimi. Smrad je bil neznosen, vrh vsega pa smo morali še zadržati besen sovražnikov napad, ki smo ga odbili. Veliko naših padlih je bilo zadetih v glavo, ko so se dvignili čez prsobrane, da bi streljali.
Menaža je pičla in vsebuje predvsem kruh, plehko in mrzlo kuhano meso ter kakšno konzervo. Vodo prinašajo v mehovih, malo jo je in smrdi. Jedel in pil nisem dva dni. Tisti smrad trupel, mraz, neužitna voda, pomanjkanje spanja zaradi nenehnih alarmov. Vse to me je spravilo v usmiljenje vredno stanje…«
(Virgilio Bonamore – iz neobjavljenega dnevnika bersaljerja; arhiv Kobariškega muzeja)
